Stopite v stik z nami +386 31 761 936info@graska.si
  

Renesansa prehranske kulture

Uvod v splavitev prve kolumne je prav prijeten nedeljski izziv, medtem, ko se zunaj neopazno prebuja zemlja in ptiči nabijajo odo pomladi, obdobje, ko se vsi prebujamo iz otrplega telesa in hrepenimo po prvemu vonju cvetja. Kako objasniti bralcu v mojih prvih besedah kakšen namen bo imela kolumna, ko pa v meni divja neskončen vrtinec vizij in nedomišljenih misli. Počasi bom luščil plasti, kakor bo moj jaz razstiral kulise lastnega vesolja. 


Ker verjamem v idealistično prihodnost, kjer človek doseže stopnjo odgovornega prebivalca planeta, se lahko sedaj poigravam z mislimi, kakšna realnost je mogoča. Za preoblikovanje kulture človeka so potrebna stoletja, tudi tisočletja. Spremembo sproži razvoj tehnologije, velikokrat naravna katastrofa ali vojna, ko ostane človek brez ničesar in je primoran postavljati nove temelje na podlagi pretekle izkušnje. 


Nas uči preteklost, da je mnogo civilizacij izumrlo zaradi objestnega in nenasitnega ravnanja z naravnimi resursi, z nerazumevanjem krhkosti ekosistemov, ki nas obdajajo. Današnja tehnologija nam omogoča, da lahko merimo in analiziramo obseg in stanje kmetijskih površin, gozdov, pitnih voda, zakisanosti morja in onesnaženost zraka. Pri vseh možnih kazalcih lahko razumen človek dojame enostavno dejstvo, da so nam razpoložljivi naravni resursi na voljo v omejenih količinah in da bomo morali spremeniti paradigmo brezkončnega potrošniškega trga. 


Moja osebna perspektiva izhaja iz problematike prehranske industrije in kmetijstva, ki lahko postane ena ključnih gospodarskih panog pri obvarovanju ekosistemov, zmanjševanju CO2 in izboljšanju zdravja ljudi. Kot paradnega konja pri prehodu na brezogljično družbo se večino omenja elektrifikacijo prometa, ki pa zagotovo ne bo rešila katastrofe, ki se pojavlja zaradi dezertifikacije izsušenih kmetijskih zemljišč in izsekavanja pljuč planeta, tropskih gozdov. Vseh kmetijskih zemljišč na planetu je že 11% vseh zemeljskih površin in z naraščanjem prebivalstva bodo te številke rastle eksponentno.  Dokler bo agrikultura usmerjena v industrijsko živinorejstvo in pridelavo krmnih poljščin, dokler bodo kmetijske subvencije razdeljene med največje mesno predelovalne obrate, do takrat bo pridelava poljščin za ljudi počasi izumirala, dokler ne bodo na obzorju samo še neskončna polja soje in koruze. Samo površin s koruzo je v S. Ameriki 39.000.000 hektarjev in s tem obsegom je postala najcenejša kalorija na planetu, ki polni v večini želodce krav. 


Trenutno se nam ponuja več rešitev, več poti, da pridemo do ključnih reform in preobrazbe družbe. Na eni strani se nahaja potrošnik, ki orkestrira in narekuje ponudbo v marketih, vendar je pod vplivom industrije, ki spretno ustvarja trende in usmerja potrošnjo. Dokler potrošnik ne bo povzdignil glave iz te zamegljene močvare in sprejel odgovornejše odločitve, do takrat bo trg ostal nespremenjen. Prehod na pretežno ali 100% polnovredno rastlinsko prehrano, ki bazira na regionalnih rastlinskih proteinih in sestavljenih ogljikovih hidratih, bo spodbudila renesanso v kmetijstvu in živilski industriji. Če izuzamemo iz premisleka ideološko usmeritev potrošnika, se bo potrebno enostavno vprašati ob kateri prehrani bo naša civilizacija preživela z naravnimi resursi, ki so še na voljo.


Manjše in agilnejše kmetije lahko prevzamejo pobudo pri oblikovanju novih trendov in z lastno pridelavo poljščin in z lastnimi predelovalnimi obrati ponudijo inovativna polnovredna rastlinska živila. Mlajše generacije ob nakupu živeža vse bolj prevzemajo odgovornost, zato bodo tudi v prihodnosti posegali vse več po lokalno pridelanih živilih za katera bodo imeli občutek, da niso naravi škodljiva. Prehranska varnost sloni v povečanju manjših razdrobljenih kmetij, ki napajajo svoj splet ozaveščenih podpornikov. Global Food Security nam je postregel s pomembno statistiko, da pridelamo 30% hrane za ljudi na kmetijah z manj kot 2 hektarjema zemljišč. Povečati moramo lokalno distribucijo hrane in zmanjšati nakupe uvoženih živil, še posebaj iz drugih kontinentov in oddaljenih evropskih držav. 


Monokulturno kmetijstvo nam je izsušilo zemljo, zato bo potrebna transformacija zemljišč z regenerativnimi pristopi, brez oranja zemlje, kjer se sproščajo velike količine shranjenega CO2 in s pogozdovanjem njivskih površin ter neobdelanih zaplat zemlje. Nenazadnje je drevo najcenejša tehnologija za skladiščenje CO2 v zemljo in za proizvodnjo kisika. Prevečkrat tržno naravnan trg išče visokotehnološke rešitve, ki so cenovno in energetsko potratne. 


Pri obravnavanju ukrepov za doseganje brezogljične družbe ne bomo smeli zaobiti kmetijske strategije in transformacije prehranske kulture. Prav tako boj za zmanjšanje CO2 izpustov ne obravnava trajnostnega ravnanja z naravnimi resursi. Dokler ne bomo zaščitili gozdov, zdravja ljudi, voda in kmetijskih zemljišč, se težko pogovarjamo o zeleni prihodnosti.

Originalen članek na Svet Kapitala