Pomlad kliče k prepuščanju in prebujanju v novo. K ustvarjanju prostora od prenasičenosti starega. Venomer je potrebno nekaj spustiti, da lahko objamemo in si dovolimo biti objeti s strani novega. Da bi se zmogli v polnini predati temu valu, pa je potrebna velika mera drznosti, na katero nas nihče ne pripravi. Pripravlja nas le naše ljubo življenje. Vsak dan, vsak trenutek znova in znova. Ko že mislimo, da smo doumeli, nam življenje postreže z novostjo, ki nas požene v prevpraševanje bistvenega. Učenje. Prevetritev. Ozaveščanje. Dihanje. Spuščanje. In najpomembnejše prepuščanje.

Slednjega se učimo znova, čeravno smo kot otročiči to že znali. S preizkušanjem in okušanjem življenja ter njega strasti, plime in oseke, pa smo to znanje nekoliko pozabili. A nič zato. Saj smo vendar tu zato, da se veliko naučenega odučimo in pozabljenega ponovno priučimo. Opustimo nepotrebna in negativna prepričanja in se predamo čutenju  in zaupanju tistim vrednotam, ki so nam jih predniki položili v zibelko, in ki so edine vredne zasledovanja, ker za seboj puščajo sledi dobrega in življenja vrednega sveta. Vsega tega se še posebej dobro zavedamo vsi rojeni v našem ljubem plemenu graškogorskem, prežetim in srčno povezanim z dotakljivo, vidno in vseprežemajočo lepoto narave, ki tako zelo brezpogojno daje. Čut za pristno, naravno, zdravo in lepo, ki sta ga vsak na svoj način, skozi vse svoje življenje v zemljo kot tudi v naša življenja vdihovala naša ljuba starša, ima neprecenljivo vrednost. Dihamo ga, nosimo na slehernem koraku in raznašamo kamorkoli gremo in česarkoli se dotaknemo. Kot padalci upihnjene regratove lučke, ki nosijo svojo nevidno govorico s seboj. Te hoje po drugačni poti smo se priučili zgledujoč se po njuni vizionarski razsežnosti ter drznosti delati in živeti drugače, kot si je drznilo živeti večina ljudi. 

Pripravljenost delati v dobrobit lepšega jutri, polnejšega tukaj in zdaj ter mirnejšega shajanja s tem, da je naše poslanstvo utirjeno v srčne in hvaležne poti, ostaja tudi danes naša stalnica. Želja dati sočloveku tisto kar zmoremo soustvariti skupaj z veličastno naravo, ki nas obdaja. Kot da bi orkestrirali nevidnim silam, ki nas blagoslavljajo z vsem podarjenim. In hvaležni iz srca, da lahko z vsem, kar pridelamo na naši zemlji, ustvarimo z našimi rokami in prepojimo z našo ljubeznijo ter vero v to kar počnemo, izpolnjujemo poslanstvo predniških, živečih in zanamskih duš. 

Ker smo skupnost ljudi, ki ne samo da soustvarja, pač pa presega ta prostor in čas. 

 

Iz Graško-Gorske navdihovalnice tokrat z vami Kaja.